AEQ® je sestavljena iz treh vej pristopov: AEQ metoda®, AEQ dihanje®, AEQ odnosi® in je namenjen spoznavanju dejanskega stanja naše some.

Najprej se spoznamo skozi AEQ vaje kjer začutimo dejansko stanje našega telesa. Naše togosti, zakrčenosti in senzorno motorne amnezije. AEQ vaje svoj bistvo izrazijo takrat, ko z napovedanim gibom, med seboj globlje povežejo um in telo. Vaje so lahkotne, kjer ne uporabljamo sile ali truda, vendar radovednost in vztrajnost.

Nadaljujemo skozi AEQ dihalne vaje in protokole, ter odkrivamo globlje občutke, kaj pomeni živeti v zakrčenem telesu. Spoznavamo kaj nas omejuje pri polnem vdihu, izdihu in zakaj ne zmoremo premora?

Spoznanja, ki jih prejmemo skozi vaje in razlage povežemo z našimi odnosi. Kje se nahajamo, kako živimo, kakšna je okolica v kateri živimo? Kakšno vlogo igramo v službi, doma, v prostem času? Predvsem pa spoznamo kakšen odnos imamo do samega sebe, ter kateri dejavniki so bili vzrok za takšen odnos.

Ne moremo si več lagati, saj ugotovimo, da je odločitev naša. Odločimo se med tem, ali se prepustimo “usodi” (podzavest) in se nam življenje odvija naprej v tem tempu kot do sedaj, z bolečinami in težavami, ki bodo sčasoma samo še večje. Druga možnost je, da razumemo in si tudi dovolimo, da je življenje v naših rokah. Svoje vedenje, dejanja, akcije in reakcije imamo lahko pod nadzorom, v kolikor imamo pod nadzorom svoje telo. Občutki in čustva, ki nastajajo v našem telesu vplivajo na naše vedenje. V kolikor naših vzorcev, ki so kronično zapečateni v podzavesti, kreativno ne spreminjamo, pomeni da v sedanjosti delujemo s programom, ki je bil razvit v preteklosti. V sedanjosti pa si kreiramo prihodnost. Kam nas torej lahko to pripelje?

Ko planiramo prihodnost, je prav, da pri tem upoštevamo tudi telo. Koliko zmoremo, kje je naša meja, zakaj bi morali biti tako obremenjeni kot smo? Si to res želimo, ter kako lahko to spremenimo? Odgovor je, da se podamo na pot samospoznavanja. Kdo smo, kako se gibamo, kako dihamo in zakaj tako? Koliko čustvenih travm in dogodkov, nosim v nahrbtniku, ki pripadajo našim prednikom? Kaj lahko predelam in odložim, ker spoznam, da mi ne koristi, vendar me omejuje?

Pri reševanju teh vprašanj se odločimo soočenja skozi princip realnosti. Maska pade, vedno bolj se kaže pravi obraz. Posledično, ker energije ne trošimo za vzdrževanje mišične napetosti in neresnic, imamo le te vedno več. S tem lahko urejamo okolico in sebe, ter skrbimo, da živimo v vedno večji sintropiji. Ker smo v boljšem stiku sami s sabo, zaradi nižje  senzorno motorne amnezije, imamo vedno boljši občutek za čas in ravnovesje. S tem smo vedno večkrat tudi v principu užitka.

Na dejanje se bolje pripravimo in se tudi vprašamo, koliko zmorem? Ker se vedno bolj čutimo tudi ugotovimo pri katerem delu ali dejanjih res uživamo in pri katerih ne. Zato  ni več pomembno koliko naredim, ampak kako.

Sprememba je edina stalnica pravijo. In za prilagoditev na današnji svet, je sprememba še kako potrebna. Glede na današnjo družbo, ter na prihodnost, ki ji je napovedana, moramo biti pri tej prilagoditvi zelo iznajdljivi in hkrati tudi močni, da smo jo pripravljeni izpeljati. Namreč podzavest nas obvladuje, saj je njena edina skrb, da se spremembe ne dogajajo. Sprememba namreč pomeni neznano, tega pa podzavest “ne mara”.

Določeno vedenje smo namreč razvili in določene občutke potlačili, z razlogom, da smo se kot nemočni otroci lahko prilagodili okolici. Naravni nagon otrok je prilagoditev, saj je njihovo življenje odvisno od okolice, saj sami še ne dosegajo stopnje razvoja, da bi lahko poskrbeli sami zase.  In ravno tam je začetek razvoja naše podzavesti. Vmes odraščamo, postanemo odrasli in odgovorni, določene strahove pa še vedno nosimo s sabo, čeprav niso več potrebni. Zakrčeni in programirani pridemo v svet odraslih in ustvarimo družino.

Vendar naš um in telo sta odtujena, v nas se nahaja senzorno motorna amnezija in se ne čutimo. Zakrčeni smo, da preprečimo vstop zunanjosti v našo somo, ter izhod čustev in občutkov iz nje.  S tem se zavarujemo pred slabim iz okolice, ter neznanim in strahom zbujajočim v naši notranjosti. Tako slabše čutimo pritisk, manj nas prizadene, kar je na prvi pogled dobro. Vendar če manj čutimo slabo, tudi manj čutimo dobro. Nesproščeni v partnerskem in starševskem odnosu, ne moremo ne čutiti, ne dajati prave ljubezni in varnosti bližnjim.

Če se želimo spoznati kako delujemo, moramo zakopati v preteklost. To kopanje za vzroki, je težko in naporno, vendar nujno potrebno, če želimo trajno spremembo. Ko nekaj spoznamo, se moramo soočiti s tem, da to tudi sprejmemo. Ko sprejmemo, šele počasi tudi dojamemo, kako to na nas vpliva. Temu lahko nato sledi sprememba, ki bo načrtna, počasna a zato trajna. Na poti spremembe, večkrat pride do obupa in pomanjkanje motivacije, ker je težko urejati poleg trenutnega življenja še vsa spoznanja preteklosti. Takrat se je treba zavedati dejstva, da um dobi bitke, telo pa vedno dobi vojno. Glede na stopnjo njune medsebojne ločenosti, lahko predvidevamo kaj nam sledi v prihodnosti. Ko pa stopita um (volja) in telo (mišljenje) na isti breg, pa uspeh sploh ni več vprašanje. Je pa odvisno od kršitve časa in ravnovesja v preteklosti, ter naše močne volje in spreminjanja v sedanjosti.