AEQ vaje

Pri AEQ vajah spoznamo kakšen imamo dejanski stik s telesom, kakšen odziv na določene izvedene gibe ima telo in um. Vaje se namreč izvaja leže ali stoje, medtem ko učitelj daje napotke le z govorom. Opisuje, kakšen gib naj učenec naredi, ter mu z različnimi vprašanji, kaj ob tem čuti, da močno misliti. Vaje se ne izvajajo na tipičen način, kot telesne vadbe, kjer vaditelj gibe pokaže, učenec pa mu avtomatizirano sledi. Takrat namreč telo dela, um se odklopi in povezanost se izgubi. AEQ vaje pa svoj bistvo izrazijo takrat, ko z napovedanim gibom, med seboj globlje povežejo um in telo. Vaje so lahkotne, kjer ne uporabljamo sile ali truda, vendar radovednost in vztrajnost.

Z zavestnim ponavljanjem vaj in raziskovanjem stanja lastnega telesa, prihajamo do večje sproščenosti mišic, zaznamo občutke, ki se nahajajo v telesu in mišicam vračamo njihovo funkcionalnost. Pri vsaki vaji navidezno aktiviramo enega od treh somatskih refleksov, ter pri tem spoznavamo, kaj pri določenem refleksu občutimo. Kasneje njihovo aktivacijo vedno lažje prepoznamo tudi v našem vsakdanje življenju. Začutimo npr. pretirano aktivacijo rdeče luči, ko nas po nepotrebnem “premočno” zagrabi strah. Ali se zopet najdemo v neki hitrosti, divjanju v premočnem aktiviranju refleksa zelene luči. To, da zaznamo je bistvenega pomena, ker šele potem lahko stanje spreminjamo.

Navdihujoče je, kako velike spremembe lahko naredimo z lahkotnim in zavestnim pristopom k vaji. Prav nič pa ponavadi na začetku niso navdihujoča spoznanja, v kakšnem stanju je naše telo. Ko v prvih izvedbah vaj,  “ne znamo” ali ne zmoremo izvesti preprostega giba, začutiti določene mišice, celo slediti počasnemu tempu. Lahko pa učenec misli, da izvaja vajo lahkotno, ter mu je gibanje enostavno, vendar učitelj lahko vidi popolnoma drugo sliko, ko ga opazuje med izvajanjem vaje.

Včasih čutimo zakrčenosti in trde mišice, včasih se nam zdi, da so mlahave in šibke. Vendar naše mišice so generalno utrujene in ne zmorejo več. Takrat nas bolečina pripravi do tega, da pri vajah tudi vztrajamo. Ko imamo bolečine dovolj, v naš vsakodnevni urnik vnesemo tudi AEQ vaje. V razmeroma kratkem času jih vzljubimo, saj postajajo vedno bolj lahkotne, dokaj hitro pa se pokažejo tudi pozitivni rezultati. To pa nam seveda ugaja. Poleg same vaje, je program podprt z veliko razlage. Saj le če imamo dobro razlago in vemo zakaj to izvajamo, zakaj nekaj čutimo, zakaj nekaj ne čutimo, le takrat zadeva dobi smisel in zato tudi vemo zakaj vztrajamo.

Na začetku izvajanja vaj čutimo vedno večjo telesno sproščenost in telo se počasi vrača nazaj v ravnovesje. Senzorno motorna amnezija se počasi umika. Takrat zaznavamo, koliko globljega pomena so vaje tudi za naše psihično stanje in vedenje. Vedno bolj spoznavamo kdo zares smo in ne kdo mislimo, da smo. V vsakdanu se bolje zavedamo našega vedenja, naših reakcij, občutkov in čustev. Spoznavamo česa res nočemo več in kaj si zares želimo.

Telo nam je pri naših odločitvah v vedno večjo podporo, na tak način pa se šele lahko lotimo pravih sprememb. V vsakodnevnih situacijah, kot so. služba, šport, druženje, delo, smo vedno bolj učinkoviti, saj imamo sami nad sabo večji nadzor in večjo notranjo povezanost (telo-um).