Bohrov efekt zapoveduje, da nižji kot je tlak CO2 v arterijski krvi, boljši je prenos kisika do naših mišic in organov.
Kje se vse začne?
Ko vdihnemo, preide zrak skozi nos in sapnik v pljuča. Osnovna sestava pljuč so pljučni alveoli (pljučni mešiček), kjer poteka izmenjava plinov. Njihova stena je zelo prožna, obdani pa so z močno prepleteno mrežo kapilar. Kisik in ogljikov dioksid prehajata skozi membrano pljučnih mešičkov.
Hemoglobin sestavlja rdeče krvničke (25-35%) in vsebuje železo – le ta daje tipično rdečo barvo. Na hemoglobin se veže kisik, kateri se od njega tudi odcepi v trenutku, ko najde mesto v tkivu in organih, kjer ga primanjkuje.
Torej iz pljučnih mešičkov, kisik preide v kri, ta pa ga “raznosi” po telesu. Če dihamo učinkovito, počasneje in čez nos, imamo v pljučnih mešičkih večjo količino CO2. Posledica tega je, da je več CO2 tudi v krvi, kar pa povzroči, da se več kisika lahko “odklopi” iz hemoglobina in se prenese na mišice in organe.
Bohrov efekt opisuje, pot kako kisik pride do mišic in organov. V kolikor hiperventiliramo imamo dovolj kisika v krvi, vendar ta ne pride učinkovito do cilja, to pa zaradi preveč izdihanega CO2. V kolikor skozi AEQ dihalne vaje dvignemo toleranco na CO2, vdihamo manj zraka, vendar kisika v naši krvi je še vedno dovolj, ta pa zaradi višjega CO2 tudi bolj učinkovito oskrbi naše mišice, tkiva in ostale organe.
Delovanje Bohrovega efekta lahko preizkusi vsak s hojo na bližnji hrib. V kolikor se vanj zaženemo, dihamo skozi usta in gremo preko telesa, pridemo na vrh utrujeni in zadihani. Takrat je navidezno zmago dosegel samo ego, telo je ni, ker je utrujeno. Pot na isti hrib prehoditi z dihanjem na usta, predstavlja drugačen užitek in na cilju večjo sproščenost mišic in manjšo utrujenost, saj so naše mišice bile zaradi učinkovitejšega dihanja in visokega CO2 v krvi in pljučih, posledično dobro nahranjene s kisikom.