Hiperventilacija

Kronična hiperventilacija je danes pandemično razvita v bolj razvitem svetu. To je posledica naše preteklosti zakrčenosti membrane in neracionalnega odnosa do sebe in okolice. Odtujitev uma od telesa in kronična zakrčenost pripomoreta k napačnemu dihanju, katere posledice se ne pokažejo takoj, vendar čez leta.

Pri kronični hiperventilaciji je problem, ker vdihnemo veliko preveč zraka, kot bi ga bilo potrebno. Marsikdo bi tukaj zamahnil z roko in si mislil, kako pa mi preveč zraka sploh lahko škoduje? Ko v primerjavo ponudiš, da je to enako, kot če bi preveč pil ali preveč jedel, zadevo dojema drugače. Lahko bi rekli da se “bašemo” s kisikom, ne pustimo pa mu, da bi opravil svojo nalogo in to je, da bi dobro oskrbel mišice in tkiva. Vsi vemo, da  dihamo in dokler to poteka za naše občutenje normalno (da se ne dušimo) na dihanje niti ne damo pozornosti.

Pomembno spoznanje pri tem je delovanje Bohrovega efekta. Če želimo, da kisik opravi svoje delo, moramo povečati količino ogljikovega dioksida v krvi. Kisik je brez CO2 neuporaben v telesu oz. v preveliki količini celo škodljiv. Rdeče krvne celice so nasičene s kisikom. Prav one oskrbujejo mišice in tkiva s kisikom. Vendar v kakšni količini kisik prispe do tkiv in mišic, je odvisno od nivoja CO2 v krvi in pljučih. Le ta je namreč vez, ki poskrbi, za transport kisika. Višja vrednost CO2 v krvi in pljučih, več kisika pride do končnega cilja in obratno.

Vsem je CO2 znan, kot odpadek, ki ga moramo čimprej izdihniti, ker je nepotreben. Ko razumemo kaj je njegova naloga, ga dojemamo drugače. Skozi protokole dihanja, se počasi in nežno, prilagojeno sebi, lotimo dviganja tolerance na CO2 v telesu. Hiperventilacija namreč skozi leta, viša tonus v mišicah obraza, vratu in gladkih mišicah sapnika. Vpliva tudi na manjšanje prsnega koša in zožitev dihalnih poti. Vse to vpliva na naše zdravje, na pretok plinov v tkivih, na zmanjšano pretočnost ožilja, kar posledično vpliva na prekrvavitev srca in drugih organov. Spet je začaran krog, kjer drsimo v vse globlje napačno dihanje, v kolikor glede tega ničesar ne ukrenemo.

Ko doživimo prevelik napor, ali stresno situacijo, ki nas vodi v simpatično dihanje in začnemo hiperventilirat, akutno situacijo rešimo tako, da počasi podaljšuje izdih in dihamo skozi nos. Takrat CO2 v krvi začne naraščati in naše dihanje se umirja. Če dihamo počasneje, se toleranca na CO2 poviša. Dihamo bolj učinkovito, tišje in ritmično. Konec koncev pa je to veliko bolj zdravo, saj poskrbimo za boljšo prekrvavitev, oskrbo notranjih organov in mišic s kisikom, s čimer poskrbimo za njihovo boljše delovanje. S tem izboljšamo tudi naše fizične in umske sposobnosti.