…predstavljajo mišice po zadnjem delu trupa, vse od vratu do ahilove tetive. Refleks zelene luči naznanja akcijo in te potisne naprej v “pojdi”. Njegov vklop je nujen, da gremo skozi življenje, da dosegamo cilje, urejamo določene zadeve, si uresničujemo želje in na splošno daje smisel našemu obstoju.
Prvič se sproži v začetku življenja, ko nekaj mesečni otrok prvič dvigne glavico iz podlage in napne vrat po zadnji strani. Kasneje ko se razvija in krepi, postopoma postaja vedno močnejši po zadnji strani trupa, od vratu do ledvenega dela hrbta. Otrok je tako najprej sposoben dvigniti samo glavo, nato se že močneje opre na roke in od podlage dvigne celoten trup, kasneje lahko že samostojno sedi. Refleks zelene luči ga vodi naprej v življenje in raziskovanje, zato napne še ostale mišice po zadnji strani telesa, se postavi na noge in hiti novim zmagam naproti.
Do tukaj je vse vredu in nujno potrebno za življenje. Problem nastane, ko imamo omenjeni refleks nezavedno premočno(kronično) aktiviran. V sodobno razvitem svetu, kjer smo podvrženi neprestanim visokim družbenim merilom in zahtevam, ter smo v kroničnem pomanjkanju časa imajo ljudje vse pogosteje kronično aktiviran refleks zelene luči.
Posledice tega privedejo telo v stalno pokončno napeto držo, s povišanim mišičnim tonusom v predelu ledvenega dela hrbta, ritnih in zadnjih stegenskih mišic, meč, ramena se potegnejo nazaj in glava je dvignjena (vklopi se drža vojaka). Iz te kronične prenapetosti sledi, da prihaja do vedno več bolečin v vratu, ramenih in ledvenem delu hrbta, posledično pa lahko nastopi tudi danes zelo znan išias, hernije diska, obrabe medvretenčnih diskov. Močna napetost v vratu, se razširi tudi na predel čeljusti, zaradi česar pride do bolečin na tem predelu, temu pa sledijo napetostni glavoboli.
Za ljudi s pretirano aktiviranim refleksom zelene luči je značilno:
- vedno se jim nekam mudi, so zaposleni in imajo premalo časa
- stalno premlevajo in iščejo rešitve za probleme tudi če niso njihovi
- slaba vest ob počitku in brezdelju
- iskanje “navidezne sprostitve” v pretirani uporabi športa ali različnih opojnih substanc
- njihova drža je pomaknjena naprej, s pomaknjenimi boki nazaj, so hitrih in majhnih korakov
- oni so tukaj, misli pa velikokrat drugje
Tip takšnih ljudi pride v srednja leta naveličan in utrujen, kar dojame kot znak staranja in premalo kondicije. Že tako stresnemu in prenatrpanemu urniku dodajo treninge, kjer ponavadi hitro izgubijo zdravo mero. S športom in podobnimi aktivnostmi uravnavajo vsakdanji stres, ter si polnijo urnik, da se le ne bi bilo treba ustaviti. V tem refleksu je avtonomni živčni sistem v simpatičnem načinu delovanja. Le ta pa aktivira stresne receptorje in pripravi celoten sistem v pripravljenost, boj ali beg.
Zaradi hitrosti življenja in mnogo drugih dejavnikov, ki vplivajo na naš vsakdan vedno bolj izgubljamo stik s samim sabo. Posledično dojemamo pretirano aktivno življenje kot normalno, kar pa zdaleč ni. Je običajno za danes, normalno pa ne, saj povzroča znotraj nas vedno večjo entropijo in močnejšo senzorno-motorno amnezijo, odtujenost in iluzijo.
Ljudje s pretirano aktiviranim refleksom zelene luči so neprestano napeti in v neprestanem delu, vendar so vedno slabši v zaključevanju svojih del in aktivnosti. Zato porabljajo ogromno energije saj jim nad glavo “visi” kaos, hitenje, preobremenjenost, ter vse narejeno na pol. Kot posledica tega se težko umirijo, parasimpatično (umirjeno) stanje avtonomnega živčnega sistema jim je tuje in neprijetno. To stanje pa se potem navezuje naprej na težave z dihanjem, poškodbami, okornim in togim gibanjem.